»Prevajalka je temeljne pojme, na katerih sloni avtorjeva misel in so vpeljani na novo ali v kontekstu razprave dobijo povsem nov pomen, med njimi inscape, instress, scaping, stress ter in-between, odlično prenesla v slovenski jezik, ne da bi mu pri tem delala silo ali ga obložila z novimi tujkami.«
»Prevajalka je temeljne pojme, na katerih sloni avtorjeva misel in so vpeljani na novo ali v kontekstu razprave dobijo povsem nov pomen, med njimi inscape, instress, scaping, stress ter in-between, odlično prenesla v slovenski jezik, ne da bi mu pri tem delala silo ali ga obložila z novimi tujkami. Prav tako v prevodu ni sledu specifične angleške sintakse ali zgoščenosti, pač pa branje teče v prijetnem in jasno razumljivem ritmu.«
»Angleški izvirnik je v slovenščino prelila tako, da je ohranila njegovo zgoščenost, pomensko nasičenost ter energičen ritem s pridihom neprisiljene, nevsiljive arhaičnosti, pri tem pa upoštevala notranje zakonitosti slovenščine ter pogumno izkoristila njene izrazne možnosti.«
»Prevajanje antičnih besedil je že zaradi tekstnokritičnih problemov precejšen izziv za vsakega prevajalca, v konkretnem primeru pa tudi zavoljo dejstva, da je do nas prišla le približno četrtina Livijevega dela, katerega manjkajoči deli so se ohranili v obliki vsebinskih izvlečkov in povzetkov.«
»Prevajalka je temeljne pojme, na katerih sloni avtorjeva misel in so vpeljani na novo ali v kontekstu razprave dobijo povsem nov pomen, med njimi inscape, instress, scaping, stress ter in-between, odlično prenesla v slovenski jezik, ne da bi mu pri tem delala silo ali ga obložila z novimi tujkami. Prav tako v prevodu ni sledu specifične angleške sintakse ali zgoščenosti, pač pa branje teče v prijetnem in jasno razumljivem ritmu.«
»Angleški izvirnik je v slovenščino prelila tako, da je ohranila njegovo zgoščenost, pomensko nasičenost ter energičen ritem s pridihom neprisiljene, nevsiljive arhaičnosti, pri tem pa upoštevala notranje zakonitosti slovenščine ter pogumno izkoristila njene izrazne možnosti.«
»Prevajanje antičnih besedil je že zaradi tekstnokritičnih problemov precejšen izziv za vsakega prevajalca, v konkretnem primeru pa tudi zavoljo dejstva, da je do nas prišla le približno četrtina Livijevega dela, katerega manjkajoči deli so se ohranili v obliki vsebinskih izvlečkov in povzetkov.«
»Tomo Virk se je kot prevajalec moral v slogovnem pogledu spoprijeti z značilno grozdasto strukturo nemških stavkov in jih preodeti v slovensko zgradbo, tako da ta v slogovnem pogledu ne bi spominjala na svoj nemški izvor. To mu je tudi v celoti uspelo, saj deluje njegov Janke v slovenščini avtentično in odlično komunicira. Prevajalec je pokazal, da ima elemente razgradnje nemške strukture in njene preobrazbe v slovensko v malem prstu.«
»In vendar Virka zgolj izurjenost v slogu ne bi pripeljala do vrhunskega prevodnega izida, če ne bi bil hkrati tudi odličen poznavalec filozofske problematike obravnavanega obdobja, če ne bi premogel razkošnega miselnega obzorja, ki si ga je ustvaril kot bralec, profesor, avtor in prevajalec.«
»Opaziti je, da je marsikje izbral že ustaljene filozofske rešitve, drugje si je pomagal z rahlo antikvarno patino, včasih je inventivno ubral nove poti na komunikativen način in kdaj pa kdaj posegel po imitativnih odslikavah.«